Postati ozaveščen igralec v igri, ki se imenuje življenje
Srdečně vítání ve sebepoznávací dílně
Hra jako život
KDE: Divadlo Kampa
KDY:
12. 1. / 9. 2. / 23. 3. / 20. 4. / 18. 5. / 2023
vždy od 18:00 do 20:00
1000 Kč/osoba (dvojhodinové setkání)
Pot k sebi
Pogovor ali igranje s pomočjo improvizacije sta namenjena temu, da bi posameznik bolje razumel in sprejel samega sebe, drugega in svoje življenjske okoliščine. Vabljen je vsak, ki bi se rad izmojstril v umetnosti življenja, vsak, ki se nahaja v življenjski krizi, bodisi se nima rad in je globoko nezadovoljen s seboj, s svojim življenjem, ali pa je samo radoveden, ustvarjalen in si želi spoznati samega sebe na humoren, igriv način. Srečanja niso namenjena učenju igralskih veščin, kot tudi ni potrebno, da imate igralski talent. Zadostujeta radovednost in želja bolje spoznati sebe in drugega. Lahko se prijavite posamično, v dvojicah, lahko se tudi ustvari manjša skupina.
O meni
Sem Nataša Burger. Živim v Pragi, občasno v Ljubljani. Študirala sem igro in igralsko pedagogiko na gledališki akademiji v Pragi ter francoščino in slovenščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Trenutno igram v gledališču in v filmih ter učim na Univerzi Nova Gorica predmet Delo z igralci. Imela sem tudi malo filmsko igralsko šolo, igralske delavnice za širok krog ljudi in delavnico Drama življenja za avtiste. Opravila sem osnovni kurz Thetahealing in zanima me astrologija.
To so moje nalepke, z mojim notranjim svetlobnim bitjem imajo le malo skupnega. Živimo v času, v katerem so pomembni poklici, vloge, spretnosti, tečaji. Človek kot bitje je na zadnjem mestu. Naša družba je postavljena na glavo. Prešinila me je misel, zakaj ne bi izkoristila svojih igralskih sposobnosti za odkrivanje kvalitetnejših, globljih čustev, misli, odnosov v sebi in v drugih. Namen je pomagati sebi in Vam, da postanemo ozaveščena, avtentična, svobodna bitja in ne polagamo svojega življenja v tuje roke, temveč ga odgovorno držimo v svojih.
Več kot tridesetletno delo z ljudmi mi je prineslo mnogo izkušenj. Nisem delala samo z igralci, temveč predvsem z ljudmi, ki so se želeli izražati s pomočjo igralske improvizacije in se ob tem učiti o sebi.
Kako to poteka
Do posameznika ali skupine pristopam vsakokrat na drugačen način. To pomeni, da izhajam iz trenutnega duševnega stanja posameznika ali skupine in ne delam z njimi na podlagi preverjene igralske metode. Vsak od nas je edinstveno bitje, ki potrebuje edinstven pristop do samega sebe. To je moje osnovno pravilo. Imam pa določen okvir poteka srečevanj:
• pogovor, ki poteka tako, da pristopimo do sebe enako kot igralec do svoje vloge, ki jo igra. Premišljujemo o motivih, notranji dramaturgiji likov, ki jih igramo v svojem življenju.
• dialog s samim seboj. Notranji deli naše osebnosti zaživijo kot liki. Pogovarjajo se med seboj.
• ustvarjalni pristop do svojega telesa. Izklopiti svojo misel in se igrati z telesom. Ozavestiti svoje gibe, improvizirane zvoke.
• skupinske vaje (v primeru, da se ustvari skupina): odigramo določeno življenjsko situacijo kot tragedijo, komedijo, grotesko…
• ali pa potrebujete samo pogovor.
Igralec in njegova igra
VSI SMO IGRALCI
Vsi smo igralci in igramo svojo igro življenja. Hote ali nehote, ozaveščeno ali neozaveščeno, preprosto igramo in smo igralci. V toku življenja navlečemo nase mnogo vlog: vloga matere, očeta, hčerke, moža, žene, prijatelja, poklicne vloge, vloga dobrega, slabega človeka, itd... Določene vloge si izberemo, večina pa nam jih je dodeljenih, še bolj pogosto vsiljenih, ne da bi se tega zavedali oziroma hoteli. Naše bivanje v telesu je le igra. Ko smo bili otroci, smo to vedeli.
„Kaj se bomo igrali? Gremo se igrat, da si ti to in jaz to!“, so bili naši pogosti stavki. Postali smo odrasli ljudje, pokopali smo svojega notranjega otroka in pozabili na to, da smo tukaj, da se učimo skozi igro.
IGRA
Igra nam pomaga razumeti, spoznati, izkusiti smisel našega bivanja in biti v tem procesu povezani z svojo dušo in srcem. Vzrok našega nezadovoljstva in nepovezanosti s samim seboj je v izgubi določenega spomina. Pozabili smo, da smo igralci, in smo se poistovetili z našimi igranimi vlogami. Postali smo liki, ki jih igramo, in dopustili, da njihovo mišljenje oblikuje naša življenja. Kot po tekočem traku menjavamo vloge in se izgubljamo v blodnjaku njihovih miselnih vzorcev. Pozabili smo, da igramo. Ena izmed poti je, da se spomnimo in si ozavestimo, da nismo igrani liki. Nismo matere, očetje, politiki, prodajalci. V resnici to nismo. Kdo torej smo? Odgovor na to vprašanje si mora vsak poiskati sam v sebi.
PREPRIČLJIV IGRALEC
Predstavljajmo si sebe kot igralca (tudi to je vloga), ki preučuje like, ki jih igra v svojem življenju. Poskuša jih razumeti, sočustvovati z njimi, ne pa jih obsojati in ne vrednotiti. Uči se jih imeti rad in tako postaja ozaveščen, prepričljiv igralec. Takšen igralec se ne boji sprejeti in izživeti svoja kompleksna čustvena stanja. Zaveda se jih in ve, da je to le igra v najvišjem pomenu besede. Resnična igra ni povezana s prevaro, slepilom in lažjo, temveč zrcali življenje v njegovi najgloblji resničnosti. Prava igra se vzpostavlja s čistim, poštenim in avtentičnim odnosom do samega sebe.
Igralske ali življenjske kreposti
NOTRANJI OTROK
Obuditi svojega notranjega otroka in mu omogočiti prostor za ustvarjalno življenje. Naš radovedni, igrivi notranji otrok nas oživlja in navdihuje. Pomaga nam, da zavzamemo do sebe ustvarjalen odnos, tako da se lažje soočamo z zahtevnimi življenjskimi okoliščinami.
VERA
Verjeti, da ima vse to, kar se nam dogaja, smisel. Celo nesmisel ima svoj smisel. Naučiti se, kako (oziroma se spomniti, da to znamo) sprejemati nesmisel, bolečino, trpljenje, nerazumevanje tega, kar se nam dogaja, in videti v tem smisel. Ne vemo, kakšen, in kljub temu gremo dalje. Verjamemo, da je to, kar se nam dogaja, v redu. V višjem redu, ki nas vodi v neznane pokrajine. V takšnem prepričanju tiči moč vere.
SEDANJI TRENUTEK
Vse se dogaja v sedanjem trenutku: preteklost, sedanjost, bodočnost. Vztrajati v sedanjem trenutku je zahtevno dejanje. Moramo biti budni in pogumni. V sedanjem trenutku smo v krempljih barvitih, večplastnih notranjih stanj, ki nas vlečejo v preteklost ali bodočnost. Naš notranji opazovalec, ki budno spremlja zunanje in notranje dogajanje, nam pomaga ohranjati odstop od opazovanega in na ta način lažje vzdržimo v sedanjem trenutku.
NAPAKE, NEPOPOLNOSTI, STRAHOVI
Napake oziroma nezaželene značajske lastnosti lahko preobrazimo v vrline. Vendar jih je najprej potrebno prepoznati, zavedati se jih, ne pa jih skrivati in predvsem ne pred njimi bežati. Pomembno je, da svojih nepopolnosti ne vrednotimo kot dobre, slabe, zaželene, nezaželene, temveč jih preprosto sprejmemo in se z njimi igramo. Napaka lahko postane naša igrača. Lahko jo povečamo, ojačamo, da postane groteskna in zelo smešna. Napaka lahko postane koristen sprožilec naše ustvarjalne sile. Na podoben način lahko pristopamo k strahovom. Z domišljijo jih povečujemo, popačimo, se z njimi pogovarjamo in tako strahovi postanejo odlični spremljevalci na naši poti k samemu sebi.
POTRPEŽLJIVOST, ČAKANJE
Biti potrpežljiv s seboj, kadar smo jalovi, brez čustev, leni, apatični. Ne vemo, kaj hočemo. Želimo si nekaj spremeniti, vendar ne vemo kaj, kako, kdaj. Čakamo, aktivno, ne pasivno. To pomeni, da v procesu čakanja zaupamo pravemu trenutku, ki nas bo končno izstrelil drugam. Aktivni smo, kadar smo prisotni in ozaveščeno zaupamo. Neprijetno stanje čakanja nas sili sprejeti to, kar nam je neprijetno, neudobno. Pomembno je, da vzdržimo v tem, česar ne moremo spremeniti. Pogled nazaj nam pogosto prinese spoznanje, da se je ravno zaradi tega, ker smo počakali in nismo delovali, mučno, neprijetno stanje čakanja obrnilo v naše dobro.
ŽIVLJENJSKA KRIZA
Tudi postane vrlina, če se k njej pravilno postavimo. Življenjska kriza me spominja na rojevanje. Vsi smo se rodili. Postavljeni na glavo smo rinili skozi ozek, temen tunel. V tesnobnem pričakovanju nas je grabila panika, strah pred neznanim. Ni bilo več poti nazaj, čakal nas je le nov začetek, o katerem nismo vedeli ničesar: kako se bomo počutili, ali to hočemo, ali bo dobro, kaj bomo počeli. Življenjska kriza je vmesno stanje, v katerem staro umira in se novo še ni rodilo.
ZANIMANJE ZA SAMEGA SEBE
Nakloniti samemu sebi resnično zanimanje in pravo pozornost. Biti radoveden, kaj se dogaja z mojo dušo, mislijo, kakšni so moji občutki, kaj me napolnjuje, izčrpava, kaj zmorem in česa ne. Poskušati se razumeti in sočustvovati s samim seboj. Ravnati s seboj ljubeznivo, pošteno in si nameniti „hranljivo“ pozornost. Tovrsten pristop poraja v nas samozavest, samospoštovanje in ljubezen. Samega sebe ne izdamo in se ne zapustimo.